''Vipavski Križ je zgodovinsko mesto. Iz za okolico nepomembnega naselja na vrhu griča se je razvil v mesto, ki je bilo center doline in prva obrambna utrdba Goriških vrat. Prvič ga omenjajo v 13. stoletju, v 16. stoletju pa dobi najprej tržne, nato mestne pravice. V 17. in 18. stoletju zaživi polno življenje, kasneje začne propadati.''
Vipavski Križ je prvič omenjal vojvoda Bernard Koroški v svoji darilni listini leta 1252 pod imenom Villa Crucis. Drugič je bil Vipavski Križ kot Chreucz omenjen v računski knjigi goriških grofov iz leta 1398, tretjič pa leta 1483, ko je začel zadnji goriški grof Leonhard tu zidati utrdbo za obrambo pred Turki. Tako so obzidali in utrdili naselje, ki je bilo zgrajeno že veliko prej. Gradnjo utrdbe je nadzoroval grof Anton della Torre, nemško Thurn, ki mu je grof Leonard zaupal tudi varstvo naselja in njegovo oskrbništvo. Grad, v katerem so nato bivali Thurni, je bil zgrajen nekje med letom 1482, ko so začeli utrjevati naselje, in letom 1535, ko je bil grad prvič omenjen.
Leta 1507 je bil Križ proglašen za trg, Križani pa so s tem dobili pravico do sejmov, enega letnega in tedenskih, ki so jih prirejali vsako nedeljo. Cesar Ferdinand je 1532 Sveti Križ povzdignil v mesto, prebivalce pa v meščane, s čimer so dobili pravico do dveh letnih sejmov. Meščani so imeli tudi določene vojaške obveznosti, kar je zaznamovalo način življenja v mestu.
Zadnjo nedeljo v novembru leta 1563 se je na poti iz Gorice v Ljubljano v Svetem Križu ustavil Primož Trubar in tu nagovoril zbrane.
Leta 1605 so grad od Thurnov kupili grofje Attemsi, ki so kmalu za tem začeli z obnavljanjem mesta in okolice. V tem času pa so meščani obnovili še župnijsko cerkev. Attemsi so v Križ v času protireformacije povabili kapucine in leta 1637 začeli graditi samostan. V njem je kasneje živel in deloval tudi najznamenitejši kriški kapucin Janez Svetokriški.
Leta 1809 so Križ zasedli Francozi, Attemsi so zbežali iz mesta in se ponovno vrnili leta 1813, ko je sveta aliansa pregnala Francoze. V 19. stoletju je Križ vse bolj zgubljal svojo zgodovinsko veljavo. Ko je leta 1864 burja odkrila del grajske strehe, je grad začel propadati, Attemsi pa ga niso več obnavljali.
''Kot prežitek starih časov je ostala mestna straža ali Kriška garda, ki se je začela razvijati v nemirnih časih. … V 18. stoletju je bila to gotovo častna služba. Proti koncu 19. stoletja pa že bolj spektakelska in odvečna in gardistov je začelo primanjkovati.''
V času prve svetovne vojne so oblasti gardiste poslale na fronto.
Povzeto in citirano po: Koloini, Borut, Križ je bu enkrat mejstu, Vipavski Križ, 1992